Ustanovitev prvih društev je omogočilo šele tako imenovano ustavno obdobje, ko sta leta 1860 izšla cesarjev manifest in diploma o ureditvi notranjih državnopravnih odnosov monarhije. Naslednje leto je bil razglašen še februarski patent, ki je uredil volilni sistem ter omogočil politično in kulturno delovanje.

Leta 1867 je po vojnah s Prusijo in Italijo, ki ju je Avstrija izgubila, nastala dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Njen državni zbor je sprejel med drugim zakon o pravici združevanja (o društvih in političnih društvih), zakon o pravici zborovanja in zakon o splošnih pravicah državljanov. V takih družbenopolitičnih razmerah je nastajala tudi nova oblika “požarne brambe” in gasilske organizacije, v kateri so se zrcalile takratne razmere na Slovenskem. Prve požarne brambe na Kranjskem in Primorskem so bile pretežno slovenske, na Štajerskem in Koroškem pa nemške.

Po ustanovitvi prvih gasilskih društev v Metliki, Ljubljani, na Ptuju in v Laškem, se je ideja prostovoljnega gasilstva širila po vseh slovenskih deželah. Večina društev je nastala največkrat po večjih in manjših požarih, pri katerih so bili ljudje brez moči in nesreče niso mogli ne preprečiti niti omejiti. Uspešne akcije prvih požarnih obramb, so spodbudile tudi druge, da so resno prijeli za delo, zbrali članstvo in sredstva za nakup orodja in opreme. Do leta 1881 je bilo na Slovenskem (brez Koroške) ustanovljenih 39 gasilskih društev, do leta 1914 pa več kot 380.